Dr. Alenka Kafol
Največkrat nam način prehranjevanja predstavlja zadovoljevanje elementarne potrebe po hrani in pri tem vse preveč pozabljamo, da je za sestavine v živilih bistveno, da so uravnotežene, ker s tem organizem dobi vse potrebno gradivo za obnovo in vzdrževanje ravnovesja.
Dokler se organizem ne upre napačni prehrani, je vse v redu in se ne ukvarjamo preveč s kvaliteto prehranjevanja, ko pa se telo začne temu upirati in nam simptomi niso najbolj jasni, ker jih ne razumemo, obiščemo zdravnika. Največkrat bi pričakovali, da bi se z zdravnikom o tem lahko tudi pogovorili. Ob obisku zdravnika nam je čas za razgovor z njim skopo odmerjen, ker mora zdravnik pač čimprej na osnovi simptomov predpisati zdravilo, ali v slabši varianti napisati napotnico za specialistične preglede. Tako pademo v sistem, kjer naše težave, ki morda izhajajo iz preprosto napačnega dolgotrajnega prehranjevanja, preložimo na končni člen te verige – farmacevtske družbe.
Dr. Alenka Kofol, narava vašega specialnega področja, alergologija, verjetno zahteva upoštevanje mnogih dejavnikov pri odkrivanju vzrokov za simptome bolezni, s katerimi bolniki prihajajo k vam. Ali je pri tem način prehranjevanja pomemben?
Alergije so moja specialnost in vedno sem se, zaradi določenih sinovih težav, trudila, da sem potrebno hrano prilagodila tako, da je bilo čim manj težav. Alergije na hrano so lahko tisti prvi alarm, da ni vsaka hrana za vsakogar. Debelost in kronične degenerativne bolezni, so pa v veliki meri posledica nepravilne prehrane. Organizem zaradi tega ni v ravnovesju, uživamo preveč hrane in pogosto ne vemo ali so vzroki v stresu ali drugih težavah.
Pri nekaterih boleznih, ki jih obravnavajo npr. kardiologi, diabetologi, nefrologi, je prehrana zelo pomembna in je zdravljenje običajno povezano s strogimi dietami. Nasveti zdravnika glede prehrane, so na teh podočjih zelo pomembni in jih je potrebno zelo resno upoštevati.
Dotaknila sva se specialističnih področij, kaj pa osnovno zdravstvo, ki predstavlja prvi stik s težavami bolnika?
Načelno je prehrana v zdravstvu domena drugih institucij, kot so npr. zavodi za zdravstveno varstvo. Zdravnik bi moral vedeti, kaj je zdrava prehrana, razpolagati bi moral z določenimi znanji o dietah, težko pa se ukvarja s posameznikom.
Splošni zdravnik ima osnovna navodila za posamezna obolenja, o zdravem načinu prehrane se delno lahko pogovarja, vendar ima v tako postavljenem sistemu pregledov bolnikov premalo časa, da bi se temu posvetil temeljiteje, oz.da bi se sploh posvetil temu. Pravilna prehrana je zelo širok pojem in bolnik nima sogovornika pri tem, saj je na medicinski fakulteti absolutno premalo tovrstnega izobraževanja. Ne gre samo za področje diagnostike in terapije, ampak je vedenja o tej tematiki na splošno premalo. Hrana je res pomemben generator zdravja, zato je nedopustno, da so kljub toliko litarature, ta znanja tako zanemarjena in so pri študiju medicine tako zapostavljena.
Torej smo kar precej oddaljeni od tega, da bi tako pogosto slišani slogan v oglasnih sporočilih, naj se posvetujemo z zdravnikom ali farmacevtom, nadomestil veliko bolj prijazen slogan , ki bi nas napotil na posvet z zdravnikom ali nutricionistom?
Definitivno bi bila vloga nutricionistov zelo pomembna, vendar jih je absolutno premalo. Niti en zdravstveni dom pri nas nima zaposlenega nutricionista, kar pa ni dopustno. To vlogo so pri nas nekje prevzeli živilski tehnologi, ki pa gledajo na prehrano z drugega aspekta in njihova znanja niso prilagojena svetovanju o prehrani.
O hrani je veliko literature, vendar je za poznavanje prehrane z biokemičnega vidika potrebnega veliko študija. Polno je novih odkritij, neprestano se spreminjajo spoznanja o vplivu določenih sestavin v živilih na zdravje, kar samo dokazuje, da je potrebno veliko znanja za spremljanje tega področja. Vse to je nekoristno, če ostane samo v obliki informacij, ki so sicer dostopne vsem, vendar je posameznik vse preveč prepuščen lovljenju teh koristnih nasvetov in samoiniciativnemu odločanju o tem, kako se bo prehranjeval, oz. katere prehranske dodatke bo uporabaljal. Med vrsticami se praktično lahko prebere vse, veliko je informacij, ko pa prebereš preveč, ne veš kje je tvoja pot. Potrošnik zagrabi tisto, kar je bolj medijsko promovirano. Tu pa so farmacevtske firme najmočnejše in imajo veliko moč pri usmerjanju potrošnje.
Živimo v času, ko je dejansko vsega dovolj, vendar smo v bistvu podhranjeni. Mislim, da je še najbolj dosledno upoštevanje pravilne in zdrave prehrane na delovanje organizma v prehrani športnikov. Tu se kaže, kako je potrebna indivudualna obravnava tega področja in rezultati so v športu zagotovo najbolj oprijemljivi.
Ko se bo na enak način pristopilo v zdravstvu, bi tak pristop verjetno v začetku zahteval precej novih speciliziranih kadrov, nutricionistov, sčasomo pa bi se to zagotovo pokazalo v bolj zdravi populaciji in s tem tudi velikih prihrankih v zdravstveni blagajni.
To bi lahko bili čisto novi programi v osnovnem zdravstvu, kjer bi tovrstni nasveti pomagali, da bo bolnik ne samo sit, ampak bo užival pravilno prehrano. Danes na splošno jemo preveč, zdrav način prehranjevanja pomeni preventivo pred degenerativnimi kroničnimi boleznimi, visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo. Osebe s prekomerno težo pogosteje obolevajo za osteoartrozo, izpostavljeni so večjemu tveganju za pojavo možganske kapi in srčnih infarktov, so dejavnik tveganja in velik strošek za zdravstveno blagajno. Miselnost pri prehranjevanju je vse preveč poenostavljena: samo da je, pri tem pa je manj pomembno kaj.
Danes za obroke ne potrebujemo po več ur, ampak je obrok lahko pripravljen v 15 ali 20 minutah. Važno je, kako obstojne so hranilne sestavine v živilih. Ljudje ne vejo, kdaj postane živilo samo polno balasta, ker je že izgubilo hranilne sestavine.
Kaj je z dietami? Kakšno mnenje imate kot zdravnica o njih?
Vedno se boljše počutiš, če se dobro prehranjuješ. Vendar je tanka črta med zdravo prehrano in pretiravanjem. Ni vsaka dieta primerna za vsakogar, neustrezna pomeni še hujše probleme in komplikacije z zdravjem. Z vidika zdravnika je vedno pomembno, v kakšnem stanju je organizem, če so rane zaceljene, organi sanirani. Na splošno gledamo zdravniki na telo bolj z mehanskega vidika, medtem ko se v teh primerih pokaže velika potreba po nutricionistih, ki bi se morali aktivno vključiti v rehabilitacijo in regeneracijo organizma. Stroge diete pomenijo jesti pravilno, ne pa izogibati se hrani v strahu, da bo kaj narobe.
Nemara smo vsi malo pod vtisom stereotipov, da je zdrava hrana draga hrana, in da so vse stvari, ki so povezane z zdravim prehranjevanjem in nasploh zdravim načinom življenja, privilegiji bogatejših. Se strinjate s tem?
Če zdrave hrane pojemo manj, potem je to že ena od možnosti, kako z manjšo količino hrane prihraniti, oz. si privoščiti bolj kvalitetno hrano za isti denar. Kar zgrozi me, ko včasih opazujem, kaj vse si v nakupovahnih centrih ljudje naložijo v vozičke in za nameček pustijo še nekaj evrov za izdelke, ki jih kupijo pri blagajnah v zadnjem trenutku. Smo na začetni stopnji globalizacije in praktično goltamo vse, kar nam je ponujeno poceni, predvsem izdelke iz tujine, medtem ko lokalno pridelano hrano zanemarjamo. Potrošnik je res zmeden in se mora sam odločati komu in čemu bo verjel. Ker se vedno odloča v skladu s finančnimi možnostmi, je premalo narejenega na osveščanju, da lahko tudi z malo denarja uživamo zdravo in kvalitetno hrano. Saj ne velja, da so npr. kvalitetne beljakovine samo v dragih živilih, tudi ni potrebno za ohranjanje telesne kondicije imeti osebnega trenerja, zadošča že gibanje v naravi prave intenzivnosti in to čisto nič ne stane. Ponavadi samo volje manjka. Zgledi vlečejo in tu so lahko promotorji znane medijske osebnosti. Težko si predstavljam, da bi zdravniki postali promotorji zdravja, ki bi prepričevali ljudi, naj živijo drugače.
V problematiko prehrane v šolah se začenjamo z jesenjo tudi sami aktivno vključevati z osveščanjem za boljšo prehrano v šolah. Kako se vam zdi urejeno to področje?
Predvsem so šolniki tisti, ki lahko napravijo dosti več na tem, seveda, če bi imeli ustrezen učni program. Zdrave šole so še veliko premalo od pravih zdravih šol. Pedagoški delavci so glavni edukatorji, vendar morajo sami verjeti in spoštovati določen red, da lahko na učinkovit način to posredujejo naprej, posebno otrokom, ki so zelo senzibilna in dojemljiva publika.
Tudi sama vidim, da otroke in šolarje navajajo na hrano, ki sploh ni ustrezna. Malice s svežo sezonsko zelenjavo in sadjem so zagotovo boljša rešitev od sladkih kolačev in hitro pripravljenih jedi iz testa z malo hranilnimi sestavinami. Koliko učiteljev se vsede z otroki in je isto hrano? Redkokateri.
Vrtci vzdržujejo boljši nivo in so v boljšem stanju kar se tega tiče, saj so vzgojiteljice bolj vsestranske, več se ukvarjajo z otroki in jim bolj neposredno ponujajo vedenjske vzorce. Če vzgojiteljice in naprej v šolah učitelji, niso zainteresirani za zdrav način prehranjevanja in veliko gibanja in s tem spodbujajo otroke, potem so otroci odraz njihove neaktivnost na tem področju, Doma se ta vedenjski vzorec nadaljuje.
Tako ni realno pričakovati vsega od zdravnikov, da bodo reševali te vzorce. Zdravnik nastopi, ko je prepozno. Potrebno je posredovati v fazi ko je mogoča preventiva, to pa so v prvi vrsti šolniki, domače okolje.
Iz vašega kritičnega odnosa do prehranskih navad Slovencev in do sistema, kako te navade privzgajamo, je razbrati, da ste zaskrbljena z odnosom do hrane nasploh, obenem pa bi si želela tudi na drugih področjih bolj urejenega stanja. Kaj je tisto, čemur bi dala prioriteto?
V prvi vrsti me zelo moti odnos do naših proizvajalcev kvalitetne hrane. Nestimuliranje kvalitetnega kmetijstva pomeni majhno tovrstno proizvodnjo. Slovenija ima odlične geografske možnosti za biološko pridelavo hrane. S pravo politiko bi se vse več kmetijcev odločalo za tak način proizvodnje, s tem bi se na trgu povečala ponudba, cene bi lahko bile zaradi količinske proizvodnje nižje in s tem dostopnejše širšemu krogu potrošnikov. Zdrava družba pomeni tudi manjši strošek za državo, predvsem za zdravstvo, da o tem, kaj vse to potegne za sabo, niti ne razpredam.
Namesto da bi vzdrževali mediteranski tip prehrane, ki nam je zelo blizu in je po vseh pokazovalcih tudi najbolj zdrav način prehranjevanja in nadgrajevali način priprave hrane z domačo tradicijo, hodimo v svet na predavanja, kjer nas učijo o stvareh, o katerih bi mi lahko predavali drugim. Katastrofalno se trudimo biti všečni Evropi in z veliko lahkoto sprejemamo nove trende, ki peljejo v gensko spremenjeno gojenje kultur. Mislim, da se ljudje sploh ne zavedajo kaj to pomeni. Vedenje o biokemičnem nivoju hrane je sicer bolj razvito v tujini, veliko je napisanega, vendar še vedno malo narejenega.
Ampak saj imamo kar nekaj institucij, ki naj bi spremljale prehransko področje.
Po mojem mnenju manjka nacionalni koordinator pri vseh teh naporih. Imamo npr. Cindi, ki se je precej osredotočil na preglede, namesto da bi se bolj posvetil kvalitetnim promocijam zdravega načina prehranjevanja. Saj je tudi pri nas veliko napisanega o tem, vendar vse to ne prihaja do ljudi, premalo je spromovirano v najbolj udarnih medijih. Vse možno je na televiziji, vendar pa precej pogrešam prav pormocijska sporočila, ki bi spodbujala ljudi k zdravemu načinu prehranjevanja. Projekti, ki se izvajajo za določeno preventivo so precej kampanjski, potekajo bolj po načelu opravičiti v projekt vložena sredstva z izdajo tiskanih materialov in drugih sporočil, kakšni pa so učinki in pa njihovo spremljanje na daljši rok, je pa bolj postranskega pomena.
Slovenija nasploh ni zdrava družba, saj imamo veliko alkohola, drog in ogromno Slovencev je depresivnih. Stiske se pojavljajo na vseh nivojih in morali bi se že enakrat zavedati tega, da niso zdravila tista, ki pomagajo, ampak je to v prvi vrsti hrana. Pravilna prehrana. Zdrava hrana ustvarja zdrave ljudi, ti zdravo okolje in v takem je malo prostora za alkoholizem in depresije ter druge vrste zasvojenosti.
Pripravljate se dokazati, da se da na popolnoma naraven način odpraviti bolezni modernega časa in izboljšati zdravstveno stanje na zavidljivo raven, ne da bi pri tem sploh pomislili na kaj drugega kot naravo in prijazne terapevtske metode.
Celostni projekt, ki ga pripravljamo na Krasu, skupaj z vaščani, bo predstavljal nov tip zdraviliškega centra, kjer bomo začeli s celostnim pristopom h krepitvi imunskega sistema, od ekološke, individualno določene prehrane s pomočjo nutricionistov, do športnih pedagogov, psihologov, z enim samim namenom, doseči ravnovesje organizma na vseh nivojih, fizičnem, duševnem, psihičnem.
Ne bomo obravnavali samo eno vrsto bolnikov, ampak jih bomo naučili novega življenjeskega stila. Pri tem pa bomo uporabljali samo zelišča, slovenske fitoterapevtske in apiterapevtske preparate.
Center bo vpet v prostor, s sodelovanjem krajanov. Jeseni bo izdelan celostni projekt, začeli pa bomo z delavnicami za krajane, s krepitvijo njihovega imunskega sistema. Ravnali se bomo po principu, ki sem ga prej zagovarjala, da je potrebno ustvariti najprej zdravo okolje in zdrave ljudi v njem. Šele ti so potem sposobni širiti to naprej in enotno nastopati za isto stvar in sodelovati pri izvedbi projekta. Vsi bodo lahko kreativno sodelovali, od pridelovalcev hrane, ponudnikov nastanitvenih kapacitet, do drugih dejavnikov, ki bodo neposredno skrbeli za promocijo Krasa. Ta pa ima kaj pokazati. To bo center s postopki za naraven način zdravljenja ter programi, ki bodo temeljili na sprostitvenih tehnikah in učenju ter na tistem, kar je najbolj pomembno pri tem, pravilni prehrani.
Zveni imenitno in obetavno predvsem za vse, ki verjamejo v naravo in moč človeškega organizma, da se lahko ozdravi sam, če mu le ne vsiljujemo zdravil za vsako malenkost, ki nas moti. Kvalitetna preventiva zajema zdrav način prehranjevanja, gibanje, obvladovanje stresa in emocij, seveda v prijaznem delovnem in domačem okolju. Samo če znamo vse to uglasiti v neko harmonijo, živimo kvalitetno in preprečujemo prezgodnje bolezenske procese.
Zdi se, da je dr. Kafolova odločna pokazati, da vse tisto, kar se nam zdi tako zapleteno in zaradi pomanjkanja volje in časa nedosegljivo, obenem pa za naše kvalitetno življenje zelo pomembno,lahko s pravilnim vodenjem doseže vsakdo – le na prvo stopnico je treba stopiti.
Pogovor vodil Božidar Zajec
