Matjaž Cotič
Kako prijetno je biti v družbi ljudi, ki v svojem poklicu uživajo. Še toliko bolj, če so to mladi ljudje, ki jim je poklic tako prirasel k srcu, da so poklicno ljubezen sprejeli tudi kot obvezo, da svoja znanja in izkušnje prenašajo na druge. Matjaž Cotič je eden tistih, ki je, kljub mladosti, kot član državne kuharske reprezentance, dosegel vrhunske rezultate v svetovnem merilu, ki so primerljivi z dosežki vrhunskih športnikov. Ampak to ni tisto glavno, o čemer bi sam želel razpredat, saj to svojo vlogo dojema popolnoma drugače. Športniki, tisti vrhunski, dosegajo vrhunske rezultate, ki so nam, navadnim smrtnikom popolnoma nedosegljivi in včasih nepredstavljivi, le redki med nami imajo določene predispozicije in možnost, da se jim kdaj približajo. Matjaževi rezultati pa so nam dosegljivi, lahko jih tudi sami poskušamo doseči, seveda ne v tako prefinjeni obliki, kot jih dosega sam, pa kljub temu so lahko popolnoma otipljivi in še kako okusni.
Matjaž - kuhar. Daleč od stereotipa okroglega, starejšega, ter popolnoma v skladu s stereotipom dobrodušnega, zgovornega, spretnega, vedno na voljo za pomenek o hrani. Zakaj ravno kuhar?
Težko se je bilo upreti temu, saj sem odraščal v okolju, kjer je pripravljanje hrane pomenilo ne samo zadovoljevanje osnovne človekove potrebe po preživetju, ampak je bilo to vedno iskanje novega ob spoštovanju tradicije. Ne vem, kdo je imel večji vpliv na mojo odločitev, ali stric, kuhar ali morda mama, ki je slovela daleč naokoli kot odlična kuharica za sladice vseh vrst. Da ne bom delal krivice svojemu očetu. Tudi on je bil mojster za pripravo tistih pravih domačih jedi, ki bi jim danes rekli, da v veliki meri prekoračujejo dnevno priporočljivo vsebnost maščob. Torej se praktično ni moglo zgoditi kaj drugega, kot se mi je zgodilo. Imel sem vzornike, opazoval sem jih in od mladih let so mi vsi s svojim odnosom do priprave hrane vcepili željo po tem, da tudi sam postanem nekega podoben njim.
Danes ste jim ne samo podoben, ampak ste njihove izkušnje in praktičnost, ki ste jo podedoval in se je navzel, nadgradil s šolanjem in dopolnil z lastnimi izkušnjami ter vse skupaj spravil v vrhunskost na tem področju.
Verjamem v tradicijo in jo zelo spoštujem in prepričan sem, da je to prava pot za uspeh in doseganje prepoznavnosti. Mislim, da je kulinarika še toliko bolj občutljiva na tradicijo in njeno negovanje, saj je tako mnogo lažje doseči prepoznavnost, posebnost. Najsi bodo tradicionalne jedi še tako preproste, zaslužijo si vse spoštovanje in so pravi odraz okolja in prehranskih navad ljudi v tem okolju. Težko mi je pri srcu, ko ljudje tako hitro in z lahkoto sprejemajo cenene, vsiljene in nam tuje prehranske navade, ki poleg tega, da nimajo zveze z našimi navadami in običaji, povzročajo tudi negativne posledice za zdravje. Še posebno me moti ta naša „vdanost v usodo“ globalnim vplivom in prenosom prehranskih vzorcev, ki jih s tako lahkoto prevzemamo že v šolski prehrani.
Torej ste mnenja, da Slovenci preveč nasedamo prehranskim trendom, katerih prevzemanju smo vsakodnevno izpostavljeni in pri tem zanemarjamo izročila in priporočila o ohranitvi lastnih navad in tradicije?
Postajamo odvisniki od industrijsko predelane hrane. Ljudje se v glavnem ne zavedajo, v kakšen začaran krog se lahko hitro ujameš, če zanemariš osnovna načela zdravega prehranjevanja. Družba je zanemarila osnovne principe zdravega preživetja in kvalitetnega življenja. Medtem ko je bilo za generacijo ali dve nazaj, pripravljanje hrane v družini skupno delo in ni bilo prepuščeno samo materi ali očetu, ampak so sodelovali tudi otroci, če ne drugače vsaj z idejo ali majhnimi opravili pri tem, je danes v glavnem tako, da starša nimata časa z otrokom niti v miru pozajtrkovati, kaj šele, da bi skupaj pripravili nadaljnje obroke. Starši se v glavnem prehranjujejo zunaj doma, otroci v šolah in vrtcih, študentje iščejo svoje poti in tako se praktično tisti osnovni obred, ki je pomenil del identitete naroda, izgublja, tradicija s tem izginja. Paradoksalno pri vsem tem pa je, da s tem dajemo vse več prostora industrijsko predelani hrani in prepuščamo trgovcem, da nam diktirajo prehranski režim glede na njihov interes. Hvala bogu, da se v zadnjem času tudi pri njih pojavlja vsaj malo skrbi za bolj zdrave obroke in sestavine, in da počasi pričenjajo s kampanjami tudi v to smer.
Ampak tudi to ne more nadomestiti tistega, kar družina potrebuje, da drži bolj skupaj in da se skozi pripravo hrane oblikujejo tesni družinski odnosi in skupna skrb za njihovo zdravje.
Se popolnoma strinjam. Starši so v glavnem izgubili orientacijo pri tem, česa so njihovi otroci sposobni, in če bi se malo bolj potrudili prepoznavati želje in potrebe otrok na tem področju, bi z veseljem ugotovili, kakšnega pomočnika in sokreatorja imajo lahko v kuhinji. Težava je v tem, da že sedanja generacija staršev premalo obvlada kuharske sposobnosti, in da so v glavnem izgubili stik s tradicionalno prehrano. Če pa sam nečesa ne obvladaš, potem tega ne moreš posredovati naprej in si odvisen od drugih, ki prevzemajo tvojo vlogo. Tako nekako se dogaja v oblikovanju porehranskih navad pri otrocih. Izgubljajo pravo smer skupaj s starši, ne prepoznavajo osnovnih okusov ali pa so njihovi okusi že deformirani. V glavnem obožujejo presladko in preslano, skratka obožujejo živila, ki so zelo revna s hranilnimi sestavinami, zato pa bogata z balastom in zdravju škodljivimi vplivi. 
Iz vaših besed je čutiti precejšnjo zaskrbljenost Matjaž. Ste eden tistih, ki je svoje znanje in izkušnje vedno pripravljen deliti z drugimi, in če uporabim popularen termin, ste ambasador tradicionalne in zdrave prehrane. Poleg mnogih seminarjev in različnih predstavitev, ki jih opravite po Sloveniji, ob tem pa še redno vodite kako od kuhinj v prestižnih restavracijah, ste bili veliko v stiku z otroci. Kako se odzivajo?
Delati z njimi je naravnost čudovito. Ne morete si predstavljati, kako so dojemljivi, kako se hitro navdušijo nad pripravo hrane. Če na splošno lahko trdim, da nosijo s seboj zgrešene prehranske vzorce in da je začetni odpor do tiste zelenjave (pri tem Matjaž nazorno pokaže tipično gesto otroka, ko se upre hrani, ki jo ne mara) ali sadja precejšen, da so bili med otroci taki, ki do mojega srečanja z njimi sploh še niso uživali določene vrste zelenjave, potem lahko rečem, da nisem še doživel, da bi ne zainteresiral še tako problematičnega otroka, da ne bi vsaj poskusil tistega, kar je napravil SAM!! Predvsem je to tisto, kar otroci najbolj pogrešajo – potrpežljivega učenja priprave hrane in prave možnosti, da tudi sami kaj napravijo. Zelo so željni tega in presenetljivo kreativni.
Gre za začaran krog, iz katerega bi se morali izkopati, posvetiti več prostega časa, s katerim razpolaga družina, za pripravo hrane in se v kuhinji družiti ter vanjo prenesti vsaj del druženja, ki nam ga odžira televizija ali druge nepomembnosti, ki družinske člane samo odtujujejo. Koliko koristnega bi naredili s tem. Ne samo, da bi se drug od drugega naučili nekaj novega, starši bi dobili zvestega pomočnika in posnemovalca v vsem, družili bi se pri življenjsko pomembnih opravilih in spoznavali in kombinirali različne jedi, spoznavali različne okuse, umirili tempo in način prehranjevanja in negovali tradicijo v prehranjevanju. Prepričani smo, da je to področje, ki bi moralo postati prioriteta v vsaki družini, obenem pa tudi vsenacionalni večplastni projekt, ki bi na koncu prinesel koristi prav vsem – bolj zdravo družino in s tem bolj zdravo družbo. Da bi le imeli veliko Matjažev in Emilij.
Kuhinjica se bo zagotovo trudila še naprej, skupaj z vsemi Emilijami in Matjaži, ker imamo vsi dober namen!
Tekst: Božidar Zajec
