Dr. Špela Peternelj
Za Dr. Špelo Peternelj bi lahko rekli, da tako zelo ljubi svoje delo, da se je v trenutku, ko je ugotovila, da ne more več v celoti opravljati svojega poslanstva in se držati medicinskega kodeksa ter paciente temeljito obravnavati kot se spodobi, odločila za popolnoma drugo pot, ki ji jo bo to njeno poslanstvo omogočilo. Zdravnica z dušo in telesom, zdravnica, kakršnih je pri nas na žalost premalo, da bi imeli več glasu in moči, da bi jim prisluhnili in na osnovi njihovih znanj in izkušenj v zdravstvu tudi iskali sistemske rešitve, ki bi zdravstvo napravilo precej bolj prijazno, učinkovito in cenejše.
Kdo bi imel od tega največ koristi se ve – pacienti, ki jim je zdravstveni sistem tudi namenjen.Tako pa se glas dr. Špele in podobnih, prej ko slej konča v medijski polemiki o tem ali imajo prav ali ne, ko se odločijo za določene korake, ki niso po godu občinskim veljakom ali še komu drugemu. Zdravstvo pa je še naprej v fazi iskanja pravih rešitev in gladitvi sporov in nesoglasij vseh vpletenih in se oddaljuje od glavnega poslanstva – skrbi za hitro, učinkovito in temeljito obravnavanje pacientov.
Dr. Peternelj, specialistka splošne medicine in bivša koncesionarka je danes uspešna zdravnica na področju homeopatije. Verjetno se še danes v vas prepletajo mešani občutki zaradi precej nemogočih razmer za delo in veselja do novega začetka v homeopatiji?
Zagotovo nisem še v celoti preklopila na nov način dela s pacienti, ker 20 let dela v javnem zdravstvu le ne moreš kar čez noč odpisati. Ampak v meni je alernativna medicina že precej zgodaj vzbudila zanimanje. Že kmalu po zaključenem študiju medicine me je začela zanimati akupunktura in lahko rečem, da sem bila tudi med začetniki homeopatije pri nas, saj sem bila med ustanovitelji homeopatskega društva. Vendar pa sem se morala zaradi nezdružljivost obeh vrst medicine, katerih znanja danes krasno kombiniram, predvsem popolnega zavračanja teh znanj pri nas, odločiti. Posvetila sem se klasični medicini in od leta 1999 imela koncesijo za družinsko medicino v Železnikih.
Po novem letu, ko sem vrnila koncesijo, sem najprej odpotovala v Indijo, kjer sem občutila, kako lahko človek kljub 50 letom in več sicer težko spremeni določene navade, vendar pa je vedno čas, da z novimi življenjskimi izkušnjami spremeni tudi mišljenje o življenju nasploh in to se mi je s tem potovanjem zagotovo zgodilo. Tudi prioritete so postale drugačne. Prej je bilo samo delo in delo, nase enostavno pozabiš. Na tem potovanju sem poleg dodatnega homeopatskega izobraževanja, v Goi in Grčiji, 14 dni delala v tibetanski bolnici za begunce, jim izročila tudi precej zdravil, ki sem jih nesla s seboj. Tam spet doživiš tisti pravi odnos do zdravnika, ki ga pri nas že dolgo ni več. Pristni stik s pacienti in velika hvaležnost za opravljeno delo tam premagata vsakršno težnjo po materialnih dobrinah.
Je kaj razočaranja v vas glede na prejšnje delo v javnem zdravstvu?
Zagotovo se počutiš nekako poraženega, ko moraš sodelovati v sistemu, neprijaznem tako za pacienta kot za zdravnika. Zahteve pacientov in zavarovalnice so tako velike, da ni bilo več zadovoljstva opravljati splošne ambulante. Najbolj boli, ko se ne moreš posvetiti pacientu, si vzeti pol ure, mu razložiti več o bolezni, diagnozi, ampak mu lahko nameniš le tistih slabih 7-10 minut. Težko se je namreč v tem času posvetiti pacientu, ga temeljito izprašati o njegovih občutjih in na osnovi anamneze potem postaviti pravo diagnozo.
Ali lahko potemtakem rečeva, da zaradi zelo površnega pregleda in hitrega ugotavljanja bolezenskega stanja pri pacientih v osnovnem zdravstvu, ni prave možnosti, da bi se že v štartu z večjo zanesljivostjo diagnosticiralo bolnikovo stanje?
Kolikor poznam tudi položaj kolegov, je glavni problem pomanjkanje časa za pacienta. Sama sem jih imela 2.700, od novorojenčkov do starih ljudi. Optimalno število bi bilo 1500 pacientov, vendar te zavarovalnica in okoliščine silijo, da jih imaš več. Po drugi strani pa več pacientov pomeni slabše opravljeno delo. Če bi zdravnik lahko s 1500 pacienti normalno živel, bi imel tudi precej bolj urejene registre za posamezno skupino bolnikov in bi jih boljše sledil in tako postal dejansko pravi družinski zdravnik. Z nekaj dodatne opreme in pripomočkov, bi lahko na tej stopnji opravil marsikateri pregled več in razbremenil specialiste. Tako pa delo v obstoječem sistemu ni bilo opravljeno kvalitetno.
Pri gneči, pomanjkanju časa, pa so tudi pacienti vedno bolj zahtevni. Zavedajo se svojih pravic in za vsako malenkost lahko zahtevajo napotnico za specilaistični pregled, zahtevajo drugo mnenje, čeprav že pri splošnem zdravniku lahko dobijo tisto končno informacijo oz. diagnozo o svojem zdravstvenem stanju. Pacienti splošnim zdravnikom enostavno na zaupajo preveč, zato se pišejo napotnice, ki dostikrat brez potrebe bremenijo vrstni red pri specialistih, zdravnik pa zaradi prevelikega števila pacientov in skopo odmerjenega časa tako najhitreje odpravi pacienta in hitro obravnava naslednjega. Kot da zdravstvo v tem delu postaja podobno hitri prehrani, vse na hitro, površno in za zdravje nič kaj prijazno. Pacienti se po drugi strani tudi ne zavedajo, da so marsikateri specialistični pregledi, posebno invazivni, lahko tudi škodljivi, če so napravljeni brez potrebe.
Po povedanem bi torej lahko sklepali, da se v splošnem zdravstvu, zdravniki zaradi skopo odmerjenega časa ne morejo zadosti posvetiti pacientom?
Velik problem je veliko pomanjkanje zdravnikov, predvsem na primarnem nivoju. Pri nas manjka zdravnikov, posebno zdravnikov splošne medicine, premalo je stimulacije v to smer. Mladim zdravnikom je vedno cilj opravljati specializacijo v večjih bolnicah. Ko vidijo razmere v splošnem zdravstvu, jih hitro mine, da bi se specializirali v splošni medicini. V bolnicah imajo kot specializanti popolnoma drugačen vtis o svoji prihodnosti. Pred sabo imajo kongrese in vse druge ugodnosti, ki jih veliki centri nudijo. Posledično je razporeditev zdravnikov po zdravstvenih domovih in bolnicah popolnoma neustrezna, saj je v bolnicah izredno velika koncentracija zdravnikov.
Zdravniki so zadnje čase zelo na udaru in vse to verjetno še slabše vpliva na njihovo strokovno delo?
Vse kar se dogaja v zdravstvu se direktno odraža tudi na zdravstvenem stanju samih zdravnikov. Smo zelo bolna populacija, saj je zdravstveno stanje zdravnic, če se omejim le na zdravnice, zaradi vseh teh obremenitev izredno slabo. Pojavljajo se bolezni med nami, ki so tipične za starejšo populacijo. Povprečna slovenska zdravnica živi 20 let manj, kot povprečna Slovenka!!! Povprečni delovni čas zdravnika v Škofji loki v splošni ambulanti je 60 do 62 ur tedensko vključno z dežurstvi. Težava je v tem, da se delovne obveznosti in zahteve do zdravnikov nekoordinirano predpisujejo z različnih nivojev. V večini držav Eu imajo zdravniki med 20 in 25 pacietnov na dan, mi pa med 50 in 60. Imam stike z zdravniki po Evropi. Kolegica na Nizozemskem n.pr. ima po njihovi zakonodaji dve veliki prednosti pred nami. Zaradi več kot polovico manjšega števila pacientov dnevno, se jim lahko bolj posveti, poleg tega pa se lahko odloči, ali bo pacienta obravnavala in zdravila na način, kot to mi počnemo v splošnem zdravstvu, ali pa homeopatsko, oz. za najoptimalnejšo metodo za pacienta.
Vam in drugim zdavnikom pri nas to ni omogočeno zaradi zakonodaje, ki na tem področju precej drugače obravnava homeopatijo in kot vse kaže, ni tiste prave volje, da bi se z zakonodajo kaj kmalu uredilo, kot je to urejeno v drugih naprednih državah v EU?
Pri nas zakon zahteva, da ima zdravnik homeopat končan študij na medicinski fakulteti. Kljub temu pa se moraš kot zdravnik odločiti, ali boš kot homeopat vrnil licenco, ker obe obliki zdravljenja nista združljivi!!! Gre za absurd, ko se zahteva, da si uradno zdravnik s končano medicinsko fakulteto, vendar če to znanje uporabljaš in ga nadgradiš z mnogo znanja, ki je potrebno da deluješ kot zdravnik homeopat, ti vzamejo licenco zdravnika za opravljanje dela v javnem zdravstvu in zdravstvu nasploh. Torej mi zakon obenem predpisuje potrebno medicinsko kvalifikacijo, potem pa mi odvzame pravico, da to znanje uporabim uradno kot zdravnik pri pacientu.
Homeopatija in druge oblike alternativne oblike zdravljenja so pri nas precej zapostavljene in rekel bi, tudi na slabem glasu, saj si večina ljudi predstavlja, da gre za izkoriščanje ljudi v stiski, kadar nastopi bolezen?
V Sloveniji je veliko takih, ki delajo škodo alternativnim načinom zdravljenja. Spoštovanje, ne samo zakona za opravljanje homeopatske dejavnosti, ampak predvsem nadziranje izvajalcev je pri nas zelo skromno. Veliko je zdravnikov, ki nimajo zadovoljivega homeopatskega znanja pa homeopatsko zdravljenje kljub temu opravljajo. Na ta način se dela škoda homeopatiji in javno mnenje manipulira s temi izkušnjami. Ni zadosti preverjanja, ali so licence in izpolnjeni pogoji. Dogaja se, da homeopat, ki prihaja iz tujine, že več let dela v najetih prostorih v zdravstvenem domu, brez izpolnjevanja pogojev, ki jih predpisuje zakonodaja, pa se ne zgodi nič. Sem za strogo preverjanje pogojev vseh, ki delamo na tem področju, saj bomo le tako lahko govorili o kredibilnosti in zaupanju, ki ga bomo dokazovali samo s svojim delom in znanjem. Zaenkrat smo organizirani kot slovensko homeopatsko društvo, počasi naj bi se organizirala tudi homeopatska zbornica, vendar pa se zdravniška zbornica od nas distancira in nas ne sprejema.
Kako sedaj obravnavate paciente v vaši ambulanti?
V homeopatski ambulanti si vzamem tudi več kot eno uro časa, da lahko z vsakim pacientom pregledamo vse izvide, ki jih prinese s seboj, se pogovorimo o vseh podrobnostih njegovih preteklih bolezni in na osnovi tega se lahko toliko bolj posvetim odkrivanju pravega vzroka stanja pacienta. Čas mi omogoča, da bolj zanesljivo diagnisticiram bolnikove težave in mu zato tudi toliko zanesljiveje predpišem pravo terapijo. Zato so tudi uspehi pri odpravljanju težav in okrevanja veliko bolj učinkovita in hitra.
Kakšna pa je vloga prehrane nasploh in kakšno težo predstavlja pri obravnavanju pacientov?
Hrana ima izredno veliko vlogo pri zdravju organizma. Zdravstveno stanje vsakega posameznika je v 80% odvisno od njega, 20 % nam je „zapisano v zvezdah“ vendar se tega vsi premalo zavedamo. Čeprav ob študiju nisem nikjer pridobila ustreznih znanj o pravilni prehrani, kar je velik paradoks, glede na pomembnost prehrane za zdrav organizem, na fakulteti ni nobenega poudarka na teh znanjih, sem sama pridobila določena osnovna znanja o prehrani. To sedaj lahko tudi v večji meri prenašam na paciente, saj imam zato na razpolago tudi več časa. Opažam pa, da ljudje, kljub množici informacij o zdravi prehrani v medijih, tako tiskanih kot tudi radiu in tv, ne vedo veliko, ali pa zelo malo o zdravi prehrani.
Torej je informacija o prehrani pacienta pomemben podatek za nadaljnje diagnosticiranje?
S pacientom naredim kompletno homeopatsko anamnezo. Postavljam različna vprašanja, podatki o tem, kako se prehranjuje in česa ne mara uživat, je ena temeljnih skupin vprašanj, ki so pomembna za postavljanje anamneze. Želja in averzija po določeni vrsti hrane je bistveno pomemben podatek. Na osnovi tega tudi določam vrsto zdravil v homeopatiji, ki so samo naravna, rastline, minerali, živali, nekaj je tudi strupov.
Kako je s pacienti, pri katerih ugotovite zaplete, jih pošljete na nadaljnje preiskave?
Sama zdravim samo s homeopatskimi zdravili, vendar s svojim medicinskim znanjem pošiljam paciente tudi k splošnemu zdravniku in priporočam obisk specialista, kadar je to potrebno. Homeopatsko zdravljenje pomaga telesu, da se na ustrezen način poskuša ozdraviti samo, homeopatska zdravila mu pri tem pomagajo. To pa seveda ne pomeni, da so nadaljnje terapije nepotrebne. Pri rakavih obolenjih je zagovoto potrebno zdravljenje po običajnih postopkih, ki jih izvaja medicina, z vsemi terapijami, homeopatska zdravila pa so pri tem lahko pomoč, da telo lažje prenaša npr. kemoterapije in druge posege, da se telo hitreje regenerira, da okrepi imunski sistem in s tem omogoči organizmu, da se z več energije zopet postavi v ravnovesje.
Torej je pri tem potrebna tudi velika aktivnost pacienta, ki ne samo da sodeluje s pogovorom, ampak se mora tudi spremljati skozi faze zdravljenja?
Homeopatija zahteva red pri jemanju zdravil, določena živila ali sestavine so prepovedane med uživanjem zdravil, vse to zahteva precejšnjo disciplino in sodelovanje pacienta. Opažam, da imajo tisti, ki prihajajo po nasvet ali pomoč k meni, bolj odgovoren in spoštljiv odnos do svojega zdravja, kot pa tisti, ki prihajajo do splošnega zdravnika. Ti ljudje se zavedajo, da morajo predvsem sami nekaj naredit zase in zato dosti resneje jemljejo opozorila ali napotke za bolj zdravo prehranjevanje.
Sledite sama načelom zdrave
prehrane?
Zelo pazim, da jem zdravo – čim manj maščob, zelo malo mesa, uživam veliko morske hrane, zelenjave, sadja, enkrat dnevno polnovredni kruh. Morska hrana v vseh oblikah je moja najljubša hrana. Najraje pripravljam ribe, 3 do 4 krat tedensko, čimbolj enostvano, z oljčnim oljem. Izogibam se mastni hrani, čeprav negujem tudi stare okuse in včasih obujam spomine z jedmi, ki jim poseben okus dajejo maščobe in druge sestavine, ki ne sodijo v vsakodnevno prehrano.
Pregrehe?
So, sicer človek ni normalen - piškoti, košček dobre torte... Kadar grešim pri hrani, poskrbim, da to čim prej potrošim, predvsem s fizičnimi aktivnostmi. Ja, tudi kozarec vina, to ni pregreha ampak za zdravje. Včasih tudi kakšnega več ob posebnih priložnostih.
Klepet z dr. Peterneljevo je bilo kar težko zaključiti, saj podobno kot v našem zdravstvu, kjer ni zadosti časa za temeljitejšo obravnavo pacientov, tudi za vse, kar bi s sogovornico še lahko napletla, ni zadosti razpoložljivega prostora.
Njen odnos do dogajanja v javnem zdravstvenem sistemu je precej kritičen, zato pa ima zagotovo tehtne razloge. Škoda le, da ni več Špel, ki bi s svojim glasom, predlogi in delavnostjo precej prispevali k učinkovitejšemu zdravstvenemu sistemu. Nenehno gre le za iskanje konsenza na tak ali drugačen pristop in nagrajevanje, ki v večini primerov sproža samo veliko javnih polemik in po nepotrebnem zaposluje preko medijev tudi nas, namesto, da bi bili deležni učinkovite in načrtne kampanje za ozaveščanje ljudi, ki bi nas vse bolj usmerila v razmišljanje o tem, kar je dr. Peterneljeva kvantificirala, namreč dejstvo, da lahko vsakdo 80 % za svoje zdravje naredi sam.
Pogovor vodil: Božidar Zajec
