Meso je živilo z visoko vsebnostjo esencialnih aminokislin v obliki beljakovin. Sestavljeno je iz mišičnih vlaken z določeno vsebnostjo maščob in veznega tkiva. Je bogat vir beljkovin (od 17 do 25 %), vsebuje od 5 do 25 % maščob, mineralnih soli, hormonov in vode. Vsebuje vitamine skupine B, posebno niacin in riboflavin, železo, fosfor, kalcij in ogljikove hidrate. Meso predstavlja užitno mišično tkivo živali (sesalcev, ptic in divjačine). Po vrstah mesa razlikujemo goveje, svinjsko, kozje in piščančje, meso kopitarjev in perutnino. Notranje organe – jetra, ledvica, vranica, možgane, srce in želodec – imenujemo drobovina. Drobovina ima podobno prehransko vrednost kot meso, lahko pa vsebuje tudi vitamine A in D (jetra). Meso mora biti v prodaji s higienskega stališča neoporečno, njegova površina mora biti ravna. Poleg tega ne sme vsebovati zdrobljenih kosti. Vsak kos mesa mora biti deklariran, deklaracija pa mora vsebovati: naziv in sedež proizvajalca, vrsto in kategorijo mesa, pogoje hranjenja in skladiščenja ter rok uporabe. Če je meso uvoženo, so obvezni podatki o uvozniku, datumu proizvodnje in navedba države, porekla oziroma EU, če je meso iz države EU. Dobro meso je vedno čvrsto in elastično, roza ali temno rdeče barve in prijetnega vonja. Hranimo ga na hladnem, zračnem in suhem prostoru. Ker je divjad v naravi v stalnem gibanju zaradi iskanja hrane, in ker ne uživa koncentrirane hrane kot pitana živina na farmah, ima divjačinsko meso zelo nizko vsebnost maščob, bistveno manjšo kalorično  vrednost, vendar pa zelo visoko vsebnost holesterola. Na žalost je divjačinsko meso pogosto izpostavljeno kontaminaciji s toksičnimi snovmi iz zraka in vode (dioksin, PCB), kot tudi radioaktivnim izotopom (severni jeleni so bili dolga leta po černobilski jedrski nesreči kontaminirani z radioaktivnimi izotopi, ker so pasli travo in mahovje, na katero se je usedal radioaktivni prah).