O zgodovini vina

Vrnimo se nekaj tisočletij v preteklost, kjer najdemo prve znake o najstarejši alkoholni pijači v zgodovini človeštva. Nekje okoli 10.000 let pred našim štetjem se je pojavilo vino, več tisočletji kasneje pa pivo.

Seveda ti dve pijači nista bili to, kar sta danes, vendar pa je bil princip isti: fermentiran grozdni sok (tedaj še divjega, ne gojenega grozdja) in alkoholni zvarek žitaric. Omenjeni pijači sta se skupaj s človekom premikali od svojega izvornega prostora, nekje pod Uralom,  proti jugu in zahodu. Tako najdemo kasneje pisna pričevanja o vinu in pivu pri antičnih ljudstvih - Babiloncih, Sumercih pa tja do Egipčanov.
Kasneje sta se pivo in vino razšla, vinska trta je našla najboljše pogoje za rast v Sredozemlju, ječmen pa se je pomaknil proti severu, saj je uspeval v precej bolj ostrih pogojih, kjer trta ne bi mogla dati več kvalitetnega rodu. Seveda ječmen ni bil pretežno surovina za pivo, ampak predvsem hrana.

Antična Grčija je bila tista, kjer je bilo vino zelo spoštovano in se je o njem veliko pisalo in pesnilo. »Pijačo bogov« so res darovali pri svojih obredih posebno Dionizu – bogu vina, plodnosti, veselja in razposajenosti -  ravno tako pa so ga veselo pili ob zvokih glasbe, branju poezije ali tudi filozofskih razpravah ob tako imenovanih simpozijih. Vino je postalo simbol, družabni element, hrana pa tudi nagrada. Ob olimpijskih igrah so zmagovalce okrasili z lovorjevim vencem in nagradili z najboljšim vinom, ki pa je prihajalo iz juga Italije, grške kolonije. To področje so imenovali  »Magna Grecia«, Grki pa so ji rekli »enotria« – dežela vina,  kar je postal sinonim za celotni italijanski polotok.

Stari Rimljani so prevzeli vinogradništvo in vinarstvo od Grkov in ju ob svojih zmagovitih pohodih pri širjenju velikega rimskega cesarstva prenašali po ostalem delu Evrope. V samem Rimu je bilo vino spet predmet darovanja bogovom,  predvsem bogu vina Bakhusu, ob tako imenovanih »bakanalijah«, ki so kmalu postale bolj podobne orgijam in pijančevanju, kot pa grškim kulturnim simpozijem.

Ko so se v nam bližjih časih rojevale kolonialne države, jih je pri osvajanjih izven sredozemskega območja spremljalo tudi vino. Zahvaljujoč portugalskim morjeplovcem je postala prva vinogradna dežela izven Evrope Južna Afrika.

Severni del Amerike je tudi imel svoje avtohtone trte, samorodne hibride, ki pa so, za razliko od evropske vinske trte, dajale manj plemenito vino in še z visoko vsebnostjo škodljivega metanola povrhu.

Počasi se je vino razširilo tudi v druge dele novega sveta, tiste, ki so imeli primerne klimatske pogoje za rast vinske trte, predvsem ob velikih selitvah emigrantov v južno Ameriko, Avstralijo, Novo Zelandijo. Ob tem moramo upoštevati tudi, da nekatere dežele, zaradi svojih kulturnih in verskih tradicionalnih običajev, vina niso poznale in se šele danes odpirajo uživanju in spoznavanju vina. Postale so velike porabnice in, zakaj ne, tudi proizvajalke vina: Kitajska, Indija in Japonska. Sedaj še bolj  sramežljivo  gledajo na nove okuse in užitke v tej najstarejši pijači, kmalu pa bodo postale velik del vinskega sveta.

Danes ima dobra stara Evropa le še 65 odstotkov celotne proizvodnje vina v svetu, vendar bo ostal stari svet še vedno kažipot različnosti in vsestranskosti bogastva vin, vezanega na kulturo, tradicijo in predvsem na specifične teritorije s posebnim, neponovljivim pečatom človeka, ki ga je ustvaril.