Povzeto po knjigi Emilije Pavlič: ZA OTROKE KUHAJMO ZDRAVO
                                                           Za majhne in velike

„Za otroke kuhajmo po domače!“ To naj bo naša misel že pri načrtovanju prehrane zanje, pa se ne bomo nič zmotili. Po domače pomeni, da je skuhano doma, vedno sveže in brez raznih umetnih dodatkov.
Zagotovo to ne bo prehrana iz tistih časov, ko je bilo vse bolj naravno in je bil tudi način življenja drugačen. Vendar še vedno lahko izbiramo med bolj ali manj zdravimi živili oziroma hrano. Zelo pomembno je tudi, da so na domači mizi že od mladih nog tiste jedi, ki smo jih odrasli navadno jedli v otroštvu. Le tako pridejo tudi otrokom v navado in to bo tista dota , ki jo bodo ponesli s seboj v življenje. Najpomembnejše mesto pri pridobivanju dobrih prehrambenih navad je še vedno prijeten dom in zdravo družinsko okolje. Na drugem mestu je zdrav vrtec, na tretjem pa zdrava osnovna šola, kjer je potrebno z začetim delom iz vrtca nujno nadaljevati. V srednjih šolah pa dijaki v veliki večini prehrane skorajda nimajo. Menim, da je tak odnos družbe do prehrane dijakov naravnost ponižujoč. Čeprav imajo tudi ti otroci deklarirano pravico do zdrave prehrane, je danes še nimajo povsod. Tudi za področje prehranjevanja bi morale za vse otroke veljati deklarirane pravice:
„Varovanje otrokovega zdravja in spoštovanje otrok!“

Končno so tu še študentski domovi, kjer naj bi se tudi študentje zdravo prehranjevali. V študentskih letih naj bi bili že tako prehransko vzgojeni, da ob kasnejšem vključevanju lastnih otrok v vrtec ne bi bilo več težav s prehrano. Tako bi bil krog sklenjen v zadovoljstvo vseh: otrok, njihovih staršev in družbe. Manj bi bilo stroškov za zdravljenje, več sredstev bi lahko namenili za zdravstveno preventivo, za reklamiranje zdrave prehrane, več poudarka bi dali kulturi prehranjevanja. Bonton ali lepo vedenje pri jedi moramo gojiti že od mladih nog. Zgled je pri tem najboljši učitelj! Tudi po takih stvareh, mogoče za koga malenkostnih, se ocenjuje kulturo nekega naroda. Če pa znamo ponuditi še dobro domačo hrano, je ocena še boljša.


V ZDRAVIH, DOMAČIH 
JEDEH JE TUDI ŠČEPEC KULTURNE DEDIŠČINE

Ne zanemarjajmo nacionalne prehrane - naše domače hrane. Med značilnosti posameznih krajev, pokrajin oziroma narodov spadajo nedvomno tudi narodne jedi. Gospodinjstva in obrati, kjer se ljudje prehranjujejo (vrtci, šole, razni domovi, mnoge restavracije in hoteli), so že skoraj izgubili stik s slovensko narodno prehrano. Le redke izjeme so, kjer na jedilnikih ali na jedilnih listih ponudijo preproste, domače jedi. Zelo zaželeno bi bilo, da bi domačo hrano iz določenega okolja ponudili že v vrtcih in šolah. Tako bi že otroci spoznali navade in običaje kraja. Prav bi bilo, da bi nam uspelo ohraniti, utrditi in predstaviti našo nacionalno prehrano tudi drugim. Že vrsto let opažamo na naših jedilnikih jedi iz daljnega vzhoda, zahoda in juga, naše slovenske jedi pa so šle že skorajda v pozabo. Nerazumljivo je, zakaj se jih sramujemo. Pa tako bi se jih razveselili mnogi mlajši in starejši, pa tudi tuji gostje. Le dobro bi morale biti pripravljene ter lepo in pravilno ponujene. Tam, kjer tako hrano že pripravljajo, spoznavajo, da je razmeroma poceni in zdrava. To seveda ne pomeni, da bi morale biti domače narodne jedi vsak dan na mizi. Ponovno in postopno navajanje na bolj zdravo - varovalno prehrano zahteva pravilen pristop. Pomembno je, da je tisti, ki hrano načrtuje oziroma pripravlja, prehransko osveščen. Ravno tako tudi ge-neracije, posebno mlajše, ki jim tako hrano ponudimo. Vse premalo se zavedamo, kakšno krivico delamo, posebno mladim, s tem, ko jih preveč prepuščamo toku nezdravih prehrambnih navad (industrijski hrani). Posledice pripisujemo drugim dejavnikom, sami pa na vzgojnem področju in z lastnim zgledom storimo premalo, da bi se stanje izboljšalo.


IZBIRČNOST, KAJ JE TO?

Otrok ima pravico reči ne tudi pri hranjenju. To ni vedno izsiljevanje ali razvajenost, kot si mnogokrat razlagajo odrasli. Zato menim, da izbirčnost ni prava beseda za odklanjanje hrane. Ugotoviti je potrebno, kaj je vzrok. Preveč pikantna hrana, prepozno navajanje na določeno hrano, premalo časa ali potrpljenja in še mnogo drugih vzrokov pogojuje, da otrok rad je ali ne.

Čeprav pazimo, da otrok ne postane pretirano samovoljen, mu moramo vendar dovoliti, da si količino in različnost hrane izbira sam.
Pri tem bodimo pozorni, da ne bo odklanjal bistvenih živil, kot so: mleko in mlečni izdelki, sveža in kuhana zelenjava, sadje, meso, ribe, jajca, žitarice in stročnice. Biti moramo domiselni pri pripravi in potrpežljivi pri hranjenju, da bo takih živil zaužil vsaj malo in postopoma. Ob spremljanju prehrane pri otrocih v vrtcu sem se sama prepričala, da otroci, ki že v prvem letu, ko so še v jaslih, spoznavajo razne okuse in vrste jedi, navadno kasneje s hranjenjem nimajo težav, saj niso izbirčni. Če pa pridejo v vrtec že malo večji in od doma niso naučeni na pestro hrano, je potrebno veliko daljše obdobje uvajanja in potrpežljivega dela vzgojiteljic, da pestro hrano sprejmejo za svojo.

Tudi pretirana skrb staršev, ko otrok zaužije manj hrane, kot mislimo odrasli, da bi jo moral, je včasih nepotrebna. Če vidimo, da je otrok zdrav, je lahko več vzrokov, da ne je. Morda je preveč utrujen, žalosten ali ni lačen ali je izbirčen.

Starši in vzgojitelji pri otroku navadno prepoznajo vzrok in mu pomagajo. Prijazne besede, kot so: izvoli, hvala, prosim, pa zgled, primerna spodbuda, sveža in nepikantna hrana, so garancija, da bo otrok jedel. Če samo en razlog ni
izpolnjen, tudi uspeha ne bo.


ZA MIZO JE LEPO

Poskrbeti moramo, da hrano skupaj z otroci uživamo v prijetnem družinskem okolju, ob lepo pogrnjeni mizi in počasi. Hrano je treba dobro prežvečiti. Zato je prav, da med hranjenjem ne govorimo preveč. Ne rešujmo žgočih problemov, kadar jemo. Če se že hočemo pogovarjati, naj bo to prijeten ali šaljiv razgovor.

Tudi to je znak lepega vedenja ali obnašanja pri mizi, ki ga otroci tako radi posnemajo.

Nasvet in prošnja tistim odraslim, ki kadijo, naj tega ne počenjajo. To so tudi želje mnogih otrok, posebno šolarjev, ki so jih odkritosrčno napisali v anketah, na vprašanje: „Kdaj in zakaj si najbolj srečen, ko si pri jedi?“ Najbolj mi je ostal v spominu nek šolar, ki je zapisal: „Jaz pa sem najbolj nesrečen, ko mama in oče prižgeta cigareto, ko jaz še jem. Dostikrat sem ju že prosil, naj ne kadita, pa nič ne pomaga. Rad bi bil tudi jaz srečen.“


PREHRAMBNE NAVADE ALI RAZVADE SE OBLIKUJEJO V OTROŠTVU

Dolžnost vsakogar izmed nas je, da sami skrbimo za svoje zdravje in ga
skušamo ohranjati. Otrokom moramo to odgovornost privzgojiti že v zgodnjem otroštvu. Pomembno je, da se naučijo, kaj je zanje zdravo in kaj ni. To je njihova pravica, dolžnost odraslih pa je, da jih tega naučimo. Seveda ni dovolj, da smo jim samo učitelji, biti jim moramo tudi dober zgled za zdrav način življenja. Pomembno je, da začnemo že tedaj, ko otrok začne zaznavati okolje in se začenja učiti. Odraščajočemu otroku postanejo nekatere vrednote kmalu prisila.